-
1 seek
[si:k]past tense, past participle - sought; verb1) ((sometimes with for) to try to find, get or achieve: He is seeking (for) an answer; You should seek your lawyer's advice; She's seeking fame in the world of television.) iskati2) (to try: These men are seeking to destroy the government.) poskušati•* * *[si:k]transitive verbiskati, poiskati; (po)skušati, skukati doseči, prizadevati si, težiti; archaic obrniti se (to do, na); intransitive verb iskati (for s.th. kaj)seek (out)! hunting išči! (klic psu)to seek s.o.'s advice (aid) — iskati pri kom nasveta (pomoči)to seek one's bed — leči, iti v posteljoto seek (a lady) in marriage — prositi za roko, zasnubitihe seeks my life figuratively on mi streže po življenjuto seek s.th. of s.o. — izprositi kaj od kogato be to seek archaic manjkati, ne biti na razpolagohe is to seek in intelligence archaic manjka mu inteligence; -
2 hunt for
(to search for: I've been hunting for that shoe all morning.) iskati* * *intransitive verb loviti, iskati -
3 sleuth
[slu:m]1.nounpes z izvrstnim vohom, ki ga uporabljajo za lov na ljudi; figuratively detektiv;2.transitive verb & intransitive verbslediti, zasledovati; figuratively opravljati detektivsko službo; iskati
См. также в других словарях:
iskáti — íščem nedov., íščite in iščíte (á í) 1. prizadevati si priti do česa a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slúžba — e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
íti — grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ȋ ẹ, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 1 … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krùh — krúha m (ȕ ú) 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oglédati — am dov., ogléj in oglèj ogléjte, stil. oglédi oglédite (ẹ ẹ̑) 1. z gledanjem zaznati: ogledati koga; ogledati sobo; nahitro se je ogledala v ogledalu; ogledali so si vso deželo; razstavo so si ogledali skupinsko 2. zastar. zagledati: ogledal ga … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ozírati se — am se nedov. (ȋ ȋ) 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prežáti — ím nedov., prêži in préži; prêžal in préžal (á í) 1. čakati v določenem položaju, da se kaj ulovi: poglej mačko, kako preži; prežati na miš; žival preži na plen 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: prežati na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stíkati — am nedov. (ȋ) delati, da je kaj tesno skupaj, da tvori celoto: stikati lesene dele; stikati dva konca / gubal je čelo in stikal obrvi ∙ ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali stíkati se 1. biti prostorsko v neposrednem stiku: prečne črte… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strmogláviti — im dov. (á ȃ) 1. pasti, navadno navpično in z velike višine: letalo je strmoglavilo v bližini glavnega mesta; plezalcu je spodrsnilo in strmoglavil je v prepad / strmoglaviti z višine petsto metrov / galeb je strmoglavil proti morju // ekspr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
z — [zé in zǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, z zéja tudi z ja (ẹ̄; ǝ̏) štiriindvajseta črka slovenske abecede: napisati z; veliki Z // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: z je pripornik ◊ metal. profil Z in Z profil profil, katerega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvéza — e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2 … Slovar slovenskega knjižnega jezika